Osnovna šola stoji ob središču Bleda med hribčkom Pecovca in morenskimi nanosi ob Seliški cesti. Lega in okolica omogočata prijetno bivanje za učno delo in sprostitev učencev. Delo šole je vseskozi vpeto v utrip Bleda, bodisi z udeležbo učencev in učiteljev na prireditvah ali s samostojnimi predstavitvami svojega dela.
Šola je poimenovana po znamenitem matematiku prof. dr. Josipu Plemlju, prvem profesorju matematike na univerzi v Ljubljani. Rodil se je 11. decembra 1873 v vasi Grad na Bledu. Z višjo matematiko se je začel ukvarjati v četrtem in petem razredu. Loteval se je zanimivih in zelo težkih matematičnih problemov. Cenil je zlasti klasično matematiko. Po 1. svetovni vojni so ga izvolili za prvega rektorja slovenske univerze, matematiko pa je tu predaval vse do upokojitve leta 1957. Umrl je 22. maja 1967 v Ljubljani.
… iz zgodovine
Prve podatke o šoli na Bledu najdemo zapisane v razpravi, ki je bila leta 1459 v Rimu. Otoški prošt Gerhard de Bulach je tam namreč izjavil, da je bival kot otrok na Bledu, kjer je hodil v cerkveno šolo. Iz tega lahko sklepamo, da je bila na Bledu cerkvena šola že okrog leta 1400. Nato se je ohranjala še naslednja stoletja, kar pričajo briksenški arhivi iz 16. stol. in pisni vir iz začetka 17. stol. Veljavo blejske cerkvene šole v 18. stol. So dokazovali tudi mnogi njeni učenci, ki so se tedaj začeli izobraževati in nato uspešno služili cerkvi in državi. Med temi učenci je bil tudi Blaž Kumerdej, rojen leta 1738 v Zagoricah. Prav on je kasneje kot šolnik predložil načrt branja in pisanja na Kranjskem, bil pa je tudi avtor prvega dvojezičnega berila.
Vsem otrokom dostopna splošna šola se je začela v času reform cesarja Jožefa II. leta 1783. O njenem razvoju in poslovanju so ohranjena natančna poročila. Šolski prostori so bili na Mlinem v proštijski hiši (danes se na tem mestu nahaja Vila Bled). Proštija je bila enonadstropna. V pritličju je imela dve veliki sobi, prav tako je bilo tudi v prvem nadstropju. Zraven je bilo gospodarsko poslopje za več glav živine. Prošt je precej časa preživel v Brixnu, na Bled pa je prihajal le včasih. Zato sta duhovniške posle opravljala dva kaplana, ki sta od leta 1783 do 1787 v šoli tudi poučevala. Šola je bila trivialna z osnovnim učnim programom (branje, pisanje, računanje). Leta 1787 je bila šola povišana na stopnjo glavne šole s štirimi razredi, njen ravnatelj in prvi učitelj pa je postal kaplan Anton Mulej.
Leta 1803 je šola prenehala delovati. Vzrok naj bi bil obubožanje blejske cerkve, ki naj bi nosila vsa bremena za vzdrževanje šole. Cerkveni dohodki so se vse bolj manjšali, ker je prišlo na otok zelo malo romarjev, kajti vladni dekret je leta 1794 prepovedal romanje. Leta 1803 je prevzela država vsa briksenška posestva, s tem pa je avtomatično prešlo v državno upravljanje tudi premoženje otoške cerkve.
Maja 1816 so se šolska vrata ponovno odprla. Materialno je bila nova blejska šola preskrbljena tako, da je glavni del stroškov zopet nosila otoška cerkev (plačevala je tudi učitelja), šolske prostore pa je dala na razpolago graščina, ki je do leta 1834 brezplačno nudila hišo Flegarija. Ostale stroške (npr. drva, kurjenje, čiščenje,…) so plačevali še drugi, med njimi tudi ljubljanski škof. Nova šola ni bila več na Mlinem, temveč v Gradu. Bila je trivialna z dvema oddelkoma in nedeljsko šolo. Podatki o vpisanih učencih kažejo, da so starši zlasti deklice vpisovali le v nedeljsko šolo. Glavni učitelj v tem obdobju je bil organist Anton Potočnik, ki je učil že na Mlinem. Njegovo poučevanje je trajalo 35 let. Pomagal mu je tudi kaplan Janez Zalokar. Oba sta za blejsko šolstvo zelo zaslužna moža.
Ko je graščinska uprava zahtevala Flegarijo za stanovanje graščinskega gozdnega nadzornika, se je šola preselila v Krevljevčevo hišo v Gradu. Ker pa tam ni bilo ustreznih pogojev, boljših pa niso našli, so se šolska vrata leta 1836 spet zaprla. To pa ni bilo všeč niti Blejcem niti oblasti. Zato so se leta 1840 začeli dogovarjati s škofovskim uradom v Ljubljani in cerkveno oblastjo v Brixnu, da bi otoška cerkev spet vzdrževala šolo. Sklenili so, da se iz premoženja cerkve sezida nova šola in da cerkev iz svojih dohodkov plačuje učitelju poučevanje. Tako se je šola leta 1843 ponovno odprla. Imela je dve učilnici in stanovanje za učitelja. Učitelj je imel dolžnost poučevati, orglati v cerkvi in opravljati mežnarska dela. Zato si je dobil pomočnika, ki je bil mežnar in je tudi poučeval. Delila sta si ne le delo, ampak tudi plačo. Dogovor, naj bi k učiteljevi plači dodali tudi prispevek premožnejših staršev, se ni uresničil. Tako je prvi učitelj Franc Vrančič že čez eno leto prosil za premestitev v Stično.
Simon Peharc, ki je prišel učiteljevat na Bled leta 1848, je okrajnemu glavarstvu v Radovljici razložil, da je denarja za poučevanje zelo malo in da učiteljev pomočnik prejema plačo le za mežnarska dela. Predlagal je, naj bi vaščani za pomočnikovo poučevanje prispevali pri davku, kar je vlada odobrila. Ohranjeni so pozivi občinskega župana srenskim županom, da »…se naroči de morte šolmaštra in pa šolske potrebe ukup spraviti ker pride na hišo 57 krajacrjev…in ta dnar u osmih dneh gospod fajmoštru odrajtati ker ne bo dal bo prmoran…« Nabrana vsota denarja je bila manjša od načrtovane, zato so sledili rubeži. Tako je izterjevalec Lovrenc Lakner sporočil julija 1854, da je zarubil Simonu Pretnarju prašička, Andreju Gogalu pa železno verigo s 95 členi. Tudi županove grožnje niso uredile problema in v teh finančnih težavah je na pomoč priskočila škofija.
Kljub šolski obveznosti je leta 1851 obiskovalo šolo samo 80% šoloobveznih otrok. Pouk je bil slovenski in nemški. Učenci so potrebovali tudi učbenike, npr. Abecednik za slovenske šole, Malo berilo, Računico za šolo na kmetih in Slovensko-nemški abecednik.
14. maja 1869 je zakon ločil šolo od cerkve. Skrb za šolo se je prenesel na občino, cerkev pa naj bi še naprej nosila breme učiteljskih plač. Temu se je uprl leta 1873 blejski župnik Umek, češ da ima cerkev že veliko drugih izdatkov. Prišlo je do sodnega spora, ki je trajal dve leti.
Na Bledu so začeli rušiti staro cerkev, saj so nameravali sezidati novo. Ker so potrebovali začasni prostor za bogoslužje, so zanj uporabili šolsko poslopje, novo šolo pa so leta 1898 zgradili ob Prešernovi cesti. To je bila najprej enonadstropna stavba. Ker je bila premajhna, so imeli pouk še v drugih stavbah (kjer je danes pošta, v stavbi nasproti župnišču). Leta 1937 so to šolsko poslopje nadzidali. Število učencev je naraščalo in učenci so spet imeli pouk v raznih stavbah na Bledu (pri Trohu, v zgradbi nasproti župnišča, Riklijevi vili pod cerkvijo, gasilskem domu,…).
Šolsko poslopje ob Prešernovi cesti je preživelo tudi obe svetovni vojni. Med prvo, v letih med 1914 in 1918, je bila v njem vojaška bolnica, med drugo, v času nemške okupacije, pa je bila tam Nemška ljudska šola z nemškim učnim jezikom. Učenci so uporabljali nemške učbenike. Med odmori je večkrat prišlo do prepirov in pretepov med blejskimi otroki in otroki nemških priseljencev. Povprečni obisk pouka se je zlasti proti koncu vojne manjšal in je bil v šolskem letu 1944/45 manj kot 50%. V poslopju so bili tudi brezplačni večerni tečaji nemščine za odrasle, kmetijska in obrtna šola, občasno pa je stavba služila tudi nemški policiji in vojski. Od marca 1945 do osvoboditve je bila v njej vojaška bolnica.
… povojno obdobje
Po osvoboditvi je šola začela delovati 29.5.1945. Pouk se je vršil v skrčenem obsegu, ker je primanjkovalo učiteljev. Šola je imela šest razredov s tremi vzporednicami (paralelkami). Vanjo se je vpisalo 334 otrok, poučevalo pa jih je 7 učiteljev. Primanjkovalo je učbenikov in drugih učnih pripomočkov, zato je bilo delo oteženo.
1.9. 1972 je Bled dobil novo šolsko poslopje ob Seliški cesti. Denar so zbrali prebivalci blejske občine s samoprispevkom. Toda tudi ta stavba je postala premajhna za vse blejske šolarje, zato je pouk potekal v dveh oz. treh izmenah. Leta 1988 so jo pričeli povečevati in 29.4.1989 je bila slovesna otvoritev prenovljene, za eno nadstropje višje šole. Takratni ravnatelj prof. Peter Nuk je dejal: »Odprli smo veliko pridobitev za mlade. Odslej bodo lahko delali v lepših razmerah.« Po krajšem kulturnem programu so si gostje in domačini ogledali nove učilnice, telovadnico, moderno knjižnico ter veliko kuhinjo z jedilnico. Maja 1989 so v šolski zgradbi odprli še zobozdravstveno ambulanto.
… šola danes
Po letu 1990 je število učencev vztrajno naraščalo. Vedno več je bilo oddelkov in učiteljev. Učenci so redno dobivali šolsko prehrano (malico in kosila). Učitelji so se v velikem številu pričeli udeleževati seminarjev strokovnega izpopolnjevanja.. Zelo tesna je postala povezava s šolsko zobozdravnico. Na šolo je prihajalo vedno več dijakov in študentov, ki so želeli opravljati pedagoško prakso. Leta 1992 je bil uveden nivojski pouk matematike, kar se je izkazalo za zelo pozitivno. Angleški jezik je bil uveden v 4. razred. Pričeli smo organizirati razne šole v naravi in naravoslovne tabore. V letu 1997 je število učencev naraslo že na 742. Vsi oddelki so bili polni. Ob 25-letnici OŠ na Bledu smo organizirali svečanost, ki so se je udeležili posebej povabljeni gostje-nekoč učenci naše šole. Med njimi so bili Marija Stare, najstarejša blejska učiteljica po 2. Svetovni vojni, Majda Andoljšek, učenka Josipa Plemlja na ljubljanski fakulteti, Jani Klemenčič, nosilec prve slovenske olimpijske medalje v veslanju in Olga Gracelj, prvakinja ljubljanske opere. V letu 1998 je bil na šoli ustanovljen Šolski parlament. Sestavljali so ga predsedniki razrednih skupnosti in njihovi namestniki. Njihov prvi projekt je bil Pomoč ostarelim. Leta 2000 smo pričeli sodelovati v projektu Zdrava šola. Delo je dobro zaživelo, posvetili smo se osveščanju vrednot na temo Prosti čas ob igri in delu. Leta 2002 smo uvedli devetletno osnovno šolo za učence 1. razreda. Na pobudo učiteljev in članov Sveta staršev smo ustanovili šolski sklad, katerega namen je v prvi vrsti pomagati družinam pri plačevanju taborov in šol v naravi, financirati dejavnosti za potrebe posameznih razredov, ki niso sestavina izobraževalnega programa, nakup nadstandardne opreme in sofinanciranje članarin nadarjenim otrokom iz socialno šibkih družin na področju športa, naravoslovja in kulture. Ob koncu šolskega leta 2004/2005, so si člani dramske skupine in Otroškega parlamenta ogledali Brixen. Izbor ni bil povsem naključen, saj je poznavalcem blejske zgodovine poznana preteklost in povezanost obeh krajev. V letu 2005 smo pričeli sodelovati z osnovnošolci iz Beljaka in Trbiža s skupnim ciljem po druženju, spoznavanju in stiku z dvema tujima jezikoma. V letu 2009 so naši učenci prvič pristopili k mednarodnemu projektu za mlade – MEPI.
